Epilog z zamudo

Klasično sem bil zopet prelen, da bi zaključil s pisanjem bloga, ampak ni važno, zopet pišem.
Ta blog tako ali tako ni preveč zaživel, predvsem, ker dnevnika nisem želel pisati, za kako tematsko pisanje pa mi je nekako zmanjkalo idej, da bi vas utrujal z branjem nekih prisiljenih esejev.

Pogled skozi okno mojega prebivališča na otokih (1. april 2015).

Nazaj k bistvu, svoj zadnji delovni dan na Shetlandskih otokih sem končal že nekaj mesecev nazaj, natančneje 26.4.2015 in s tem sklenil svoje 6 mesečno delo. Na koncu sem se nekoliko naveličan kapitalističnega izkoriščanja poceni delovne sile (vem, stavek zveni zelo komunistično, kljub temu se ne sekiram nad izkušnjo) že kar veselil spremembe ob zaključku dela ter počasnega odhoda proti domu. Proti koncu dela sem večinoma razmišljal samo še o tem, po kakšni poti naj se vrnem domov, pa pojdimo kar po vrsti:

1. 27.4.2015 me z Lerwicka čaka ponovna 13-urna vožnja s trajektom do Aberdeena, kjer moram nekako preživeti cel dan z vso prtljago. Prtljage se hitro znebim na avtobusni postaji in pri tem uspešno zapravim eno uro ob klepetanju z gospo, ki tam sprejema odloženo prtljago. Večino ostalega časa porabim za obisk vseh mestnih parkov, plaže, univerze, botaničnega vrta, skratka veliko hoje in sedenja po parkih, za nekaj ur je. Zabavnejši trenutek dneva se mi je zdel, ko sem se sprehajal skozi nakupovalni center in me na promocijah ustavi mlajša (mična) gospodična. Promovirala je neke pilinge in kreme za roke in te produkte tudi uporabiti na mojih rokah. Samo zato, ker se mi je zdelo dovolj neumno, časa pa preveč, sem se seveda strinjal. In ker se rad smejem neumnim stvarem, svojega nasmeha nisem moral dolgo zadržati, nakar me ona vpraša: "Si poročen? Imaš punco?" Nekoliko zmeden in verjetno rdeč v obraz odgovorim, da ne in zakaj je to pomembno. Preprosto zato, ker se ji je zdelo, da se jo s svojimi "nasmeški" osvajam. Nič, dan se je počasi spreminjal v večer, treba se je bilo posloviti in skočiti na avtobus. Proti Parizu.
2. 29.4.2015 zvečer se po naporni vožnji prek Londona, prvič znajdem v Parizu. Tam sem bil dogovorjen z nekim couchsurferjem (v bistvu sta mi bila bolj v pomoč strani Bewelcome in Trustroots), ki naj bi me gostil 2 noči. V pičli eni uri mi dejansko uspe najti njegovo stanovanje (glede na mojo izgubljenost v velemestih in probleme z angleščino pri Francozih). Pristanem v zelo mednarodnem stanovanju samih mladcev (uradni gostitelj Francoz, Estonka in Italijan), s katerimi večinoma samo večerjam (čez dan vsi delajo) in poslušam po več ur poslušam gostitelja, tudi glasbenega virtuoza, kako igra na vse možne inštrumente. Ves čas v Parizu je samo deževalo, a me to ne ustavi pri turističnem ogledovanju mesta. Tisti teden se je v mestu slučajno nahajal tudi novi kolega Vincent, s katerim sva pri istem couchsurferju živela na Orkneyskih otokih. Tako sva en dan preživela skupaj, da sva se izogibala dežju, sva obiskala center Pompidou ter v njegovem najljubšem študentskem baru, kamor sva vstopila kar s svojo bageto in porcijo kamamberja ter si naročila (pozabil sem katero, a dobro) belgijsko pivo. Čudovito ponovno srečanje. Naslednji (dodaten dan zaradi dežja) pa sem najbrž prehodil pol Pariza, od najbolj znanih turističnih atrakcij pa vse do načrtnega izgubljanja po naključnih ulicah (še vedno z dežnikom v rokah). 
3. 2.5.2015 Navsezgodaj zjutraj se nekje bolj na robu mesta postavim in dvignim palec, ker sem bil do doma odločen prištopati. Po izjemno dobrem začetku sem v kratkem času že v Nemčiji, kjer takoj čez mejo še hitreje (200km/h +) kar hitro pridem vse do Stuttgarta, nato pa z malce počasnejšim prevozom (slovenski priklopnik) do večera pridem skoraj do Münchna. Tam prenočim na prostem na počivališču, v slabo voljo me spravi ponovno deževje sredi noči. To se nadaljuje še naslednji dam in štopanje mi gre kar naenkrat zelo slabo, po velikem obvozu na koncu prispem le do Salzburga in tisti trenutek si resno zaželim, da bi bil že doma in nekoliko nepričakovano, obupam, ja, tudi to znam. Prijazne mladenke me zvečer s počivališča popeljejo v center mesta do železniške postaje, od koder se z nočnim vlakom pripeljem do doma. Prihod v Kranj, 4.5.2015 ob 6:00.

Zaradi slabega vremena, v Parizu fotoaparata skoraj nisem uporabljal (dve fotografiji, obakrat Eifflov stolp, neverjetno izvirno).

Lep večer na počivališču pred Münchnom na sončen in topel spomladanski dan.

"Prenočišče" na počivališču, teh 80cm nadstreška me je sredi noči rešilo pred dežjem.

Še kratka obnova poletja do danes: Hribi in Gore.

Očitno sem čez zimo res pogrešal slovenske gore, saj sem jih obiskoval res celo poletje (zahvaljujoč tudi lepemu vremenu, ki ga letos ni manjkalo). Maja sem si najprej pri nogometu nekoliko zvil gleženj, zaradi česar sem moral na svoje pohode malce počakati, a po nekaj osvojenih vrhovih sem se dokončno odločim, da letos prehodim še Slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana (fotozgodba), kar mi je v enaindvajsetih dneh tudi uspelo. Skratka, čez poletje sem večinoma užival in se veliko športal, na koncu sem gore počasi zamenjal s kolesom in se počasi začel pripravljati na naslednje dogodivščine, ki pa si bodo verjetno kmalu zaslužile nov blog...

Počitnice!

Po petih mesecih trdega dela sem končno dočakal moj prvi plačan dopust v življenju!
Seveda nisem dolgo ostal na enem mestu. Ker na žalost nimamo direktne linije s Ferskimi otoki (kljub temu, da so naši sosedje), sem se moral sprijazniti z obiskom Orkneyskih otokov (to je tam, kjer je bil lani 2 dni moj izgubljen telefon). 5 dni iskanja zanimivih kotičkov po različnih otokih, ogledi skrivnostnih ostankov neznane civilizacije izpred 5000 let in po dolgem času spet nekaj couchsurfanja.
Več pa v fotozgodbi spodaj.

Lepega vremena in odličnih razgledov mi ni manjkalo

Churchillove barikade, ki so jih med otoki v času 2. svetovne vojne zgradili italijanski vojni ujetniki, da bi preprečili prehod nemških podmornic med otoki.

V bližini se nahaja tudi slavna italijanska kapela, ki so jo italijanski zaporniki zgradili, poslikali in opremili kar sami.

Totem, postavljen v znak medkulturnega sodelovanja z indijanskim plemenom.

Obisk otoka Hoy, ki po strmih in nekoliko višjih hribih nekoliko spominja na škotsko gorovje. Neverjetna obala s do 300 metrskimi pečinami in slovitim stebrom Old Man of Hoy, ki v višino meri 130m in je zelo popularen med plezalci.

Kljub močnemu vetru veselje, ko sem po petih mesecih zopet višje od Šenčurja!

Sredi otoka se nahaja skrivnostna škratova skala (Dwarfie Stane). Nihče ne ve, kdo je v ta ogromen skalni blok izdolbel neke vrste prebivališče, vem pa da bi sam tam z veseljem prespal, če bi imel s seboj toplo spalno vrečo. Sicer pa naj bi po lokalni legendi tam glede na majhne dimenzije vhoda in postelje živel škrat, od koder skali tudi tako ime. 

Noč na Hoyu sem kot edini gost preživel v lokalnem hostlu (vrata mi je dala kar lokalna poštarka). Na sliki pa preživljanje večera ob gledanju angleških resničnostnih šovov in grizenjem kokic (v kuhinji sem našel koruzo, meni pa je primanjkovalo hrane, prva trgovina pa je bila oddaljena več kot 15 kilometrov... Tudi makarone sem dobil v avtomatu) 

Doooorski stebrni red, joooonski stebrni red, koriiiintski stebrni red... Kranjski gimnazijci starejših generacij bodo razumeli, sicer pa na sliki morski stebri na zahodni obali (Yesnaby) glavnega otoka.

Ta del otoka večinoma sestavlja rdeči peščenjak, ki od blizu izgleda nekako takole.

Skara Brae, najbolje ohranjena neolitska vas v Evropi. Vas naj bi nastala pred približno 5000 leti, o takratnih prebivalcih pa ne vemo skoraj ničesar. 

Tako zgleda povprečna vaška cerkev.

Otok je večinoma zelo zelen in položen, bolj primeren za kmetijstvo kot Shetlandski otoki. Sadje je vseeno zanič (obstaja celo Orkneysko sadno vino, ki je seveda zanič)

Nepričakovano sem naletel na Orkneysko pivovarno. Kot eden izmed zadnjih gostov sem si nekako prislužil zastonj kratek voden ogled pivovarne, degustacijo piva (med drugim tudi piva, ki ga še ni mogoče kupiti v trgovinah) po akcijski ceni samo zame, na koncu pa so me še odpeljali domov. Očitno sem jim bil všeč. Aja, pa navdušen sem bil, ko sem izvedel, da uporabljajo tudi (plemenit!) slovenski hmelj (glej desno sliko). Pivo pa je približno desetkrat boljše kot na Shetlandskih otokih.

Obisk majhnega otoka Rousay, kjer se nahaja ogromno grobnic iz neolitskih časov, spet o tistih časih in pomenu teh 5000 let starih grobnic vemo izredno malo.

Telefonsko govorilnico v vsako vas.

Ognjenko in Zvezdan.

Eden od mnogih "broch-ov". To so okrogle zgradbe, ki jih najdemo samo na Škotskem, v njih pa so živeli premožnejši sloji v času železne dobe (pred približno 2000-2500 leti).

Presenečenje, na Orkneyskih otokih izredno dobro uspevajo narcise.

Ring of Brodgar. Še ena od nepojasnjenih stvaritev tamkajšnje civilizacije izpred 5000 let (starejše kot egipčanske piramide in Stonehenge). Celotnega kroga s premerom dobrih 100 metrov niti nisem spravil v objektiv.

Standing Stones of Stenness, oziroma še nekaj stoječih kamnov iz istega obdobja. Teh kamnov je na tem območju še kar nekaj.

...in pa moj gostitelj Theo, rastafarijanski srednješolski učitelj filozofije/religije/etike iz Nigerije. Čari couchsurfinga.

Je tudi dober kuhar, tako da sem imel vsak večer čast jesti odlično afriško hrano (jed na sliki sem moral jesti celo brez pribora).

Sever brez severnega sija

Še en skupinski izlet, tokrat s pomočjo rent-a-car-ja. Destinacija - skrajna severna točka Shetlandskih otokov, oz. najsevernejša točka britanskega otočja, ki se nahaja na otoku Unst.

2 trajekta, skoraj 400 km vožnje (tukaj nimamo avtocest) ter večerja v Frankie's Fish & Chips (naj fish'n'chips restavracija 2014/2015 v Združenem kraljestvu) in preveč optimistično čakanje na severni sij (še tretjič neuspešno). Več besed pa ob fotografijah.

Zemljevid v vetru ne pomaga. Smo pa veseli.

Vmesni otok Yell. Tam je večinoma prazna ravnina.

Ustavimo se samo zato, da nahranimo ponije.

Veter v grivi.

Hitro naprej proti Unstu.

Zares hitro (dolge ravne in prazne ceste ter test naše "zverine").

...naša "zverina" pa sicer izgleda takole.

Igranje na čoln-ksilofon.

Ko ceste zmanjka, je treba peš. Polurna hoja po leseni poti nad močvirnasto monotono pokrajino.

Vredno hoje.

Ekipa. Hvala vetru za postrani fotografijo.

Niso samo v Londonu. In lahko so tudi kavarna.

Skrajna severna točka otoka s pogledoma na najsevernejši britanski svetilnik Muckle Flugga.

Na poti nazaj je vse skupaj še bolj močvirnasto in brez lesene potke.

Bobbyjeva avtobusna postaja. Zgodba: otrok po imenu Bobby se je pred leti na poti v šolo vsak dan do postaje pripeljal s kolesom. Nakar se je občinski svet odločil odstraniti postajo (češ, da je nepotrebna), kar pa malemu Bobbyju seveda ni bilo všeč. Zato jim je sedemletnik napisal pismo, da postajo uporablja kot zatočišče za svoje kolo, medtem ko je on v šoli. To se jih je dotaknilo dovolj močno, da so postajo opremili celo s kavčem in televizijo (in še marsičem). Zadnja leta pa domačini vsako leto postajo preuredijo glede na neko aktualno temo.  Lani so jo tako posvetili preminulemu Nelsonu Mandeli.

Notri je tudi vpisna knjiga :)

Obisk gradu Muness iz leta 1598.

Spomenik tragične nesreče, ko je leta 1881v nevihti življenje izgubilo 53 lokalnih ribičev (skoraj celotna moška populacija v bližnji vasi).

Haunted House (hiša strahov) na otoku Yell. To ime je dobilo zaradi nekih najdenih okostij pod hišo. Dovolj strašno, da je zgradba (nekoč mlin) nenaseljena že okoli 100 let. Sicer pa nič posebno strašnega... 

...dokler ob hiši ne naletiš na okostje ovna!

Stric kelnar pleše

Novosti novosti!
Včeraj ponoči sem končno dočakal bratov sms z veselo vsebino - Mihu in Jani se je 21.2.2015 v jeseniški porodnišnici pridružil mali Jaš! Čestitke novopečenima staršema, da sem končno lahko postal stric, upam da bosta vsaj tako dobra starša, kot bom jaz seveda najboljši stric :)

Jaš. Naslednja 2 meseca ga bom lahko gledal samo na fotografijah.

Druga tedenska novica: nov poklic/menjava delovnega mesta/"napredovanje". Prejšnji petek sem v roke dobil prazen delovnik za nov teden. Nenapovedano so me iz kuhinje premestili v restavracijo, tako da od ponedeljka dalje (skoraj) ne pomivam več posode, po novem v sosednji sobi kot natakar strežem našim gostom. Zopet težko obdobje uvajanja, ampak sem vesel novega izziva, mogoče bom zaradi svežih odhodov nekaterih sodelavcev kmalu postal celo barman (izgubljen slovenski prevod, mogoče imam celo prav). Bomo videli kako bo, fizično je vsekakor manj naporno, plača ostaja enaka (zato nerad rečem, da sem napredoval). Kakorkoli že, novost in dva dni časa, da sem se iz umazanega čistilca v kuhinji preuredil v (približno) urejenega natakarja v restavraciji z dokaj visokimi standardi. Še vedno si nisem ostrigel las, tudi brada je še vedno prisotna, le nekoliko krajša.

Med drugim sem bil ta teden še tretjič na Bressayu, tokrat že skoraj v vlogi vodiča (nekaj sodelavcev sem peljal na dnevni izlet).

Skupinski sprehod v pusto divjino.

Sinoči pa sem imel čast obiskati edini nočni lokal/disko v Lerwicku - Posers (poslavljanje od sodelavca in proslavljanje nečaka). Po mnenju mnogih celo najslabši žur prostor v Veliki Britaniji. Čisto možno. Vseeno pa zabavno, če boste kdaj želeli žurati v Lerwicku, morate obiskati Posers. Edinstvena izkušnja, mešanica naključnih absurdnih dogodkov, norih varnostnikov, odštekanih karakterjev in še mnogo več. Posers.

"At the Grand Hotel, Posers is Lerwick’s only nightclub. Show the locals your latest moves to the booming, dated dance music." Lonely Planet. Naš najnovejši "dance move" - China Dance.

"Is posers the worst night club in the uk? I look forward to the day that hell hole shuts for good!" Prvi klik na Googlu.

Komu verjeti? Popularnemu turističnemu vodiču ali razočaranemu obiskovalcu? Izbira je vaša.

Prilagam še kratek video, ki dobro ponazori nočno življenje domačinov:

Moj prvi požar

Festivala ognja (Up Helly Aa) je konec, nekaj dogajanja mi je celo uspelo ujeti (sredi dela so nam za pol ure pustili oditi ven, da si ogledamo procesijo). Procesija je v resnici podobna godlarjem (in ostalim pustnim festivalom), s to razliko, da se vse skupaj dogaja v temi in vsi udeleženci nosijo bakle in pojejo Up Helly Aa himno. V procesiji sodeluje okoli 1000 ljudi (1000 smolnih bakel v vrsti in veliko iskric), ki so razdeljeni v večje število skupin, vsaka skupina je tematsko oblečena (kot pri nas maškare, le da je vodilna skupina obvezno sestavljena iz vikingov). Po procesiji in sežigu galeje (takrat sem bil že nazaj v kuhinji), sledijo druženja po raznih dvoranah, kjer ima vsaka skupina svoj nastop s šalami na aktualno dogajanje (zopet asociacija na godlarje).
Dogajanje z veliko popitega alkohola (edini dan, ko lahko piješ alkohol na javnih mestih) se vleče do jutranjih ur (dan po festivalu je dela prost dan (razen za nas v hotelu)). Zato nič čudnega, da na poti na delo (ob devetih zjutraj) na ulici srečaš nemalo pijanih ljudi, ki še niso končali s pitjem! :D

P.S. Ker mi fotografiranje v temi ne gre, prilagam video (in eno sliko):

Vikingi.

Ko pa že ravno o ognju, moram omeniti tudi manjšo nesrečo v kuhinji, katere glavni krivec naj bi bil jaz... Pri čiščenju friteze je prišlo do manjšega požara le-te (ni bila izklopljena, jaz zato vseeno krivim kuharja, ki mi je naročil naj zamenjam olje - on bi moral poskrbeti, da je vse skupaj izklopljeno). Ironično, ker smo imeli 24 ur pred tem krajše izobraževanje o varnosti pri delu (med drugimi požarno varnost).
Kakorkoli že, s tem sem si prislužil tudi nov vzdevek. Poleg tega, da me zaradi preredkega britja in striženja radi kličejo Jezus, me sedaj kličejo še požigalec :)

Po festivalu nas je razveselila tudi manjša pošiljka snega...

...lepega vremena...

...in veliko tjulnjev

Za konec še tihožitje. Ogled filma po še eni odigrani nogometni tekmi na dela prost dan.